Hodjin lep plašč
(iz Turčije)
Pred davnimi časi je živel Nasreddina Hodž, slavnega pridigarja, ki so ga imeli radi vsi v Turčiji, zlasti prebivalci Akshehira. Vsi so govorili o njegovi modrosti in prijaznosti. Vedno, ko so ljudje priredili priredili praznovanje, so povabili Hodžo.
Nekega dne je muhtar, najpomembnejši človek v Akshehirju, povabil Hodžo na banket. Hodža se je veselil čudovite hrane, ki jo bo pojedel, in dobrega pogovora, ki ga bo imel na muhtarjevem domu.
Zjutraj na dan obiska muhtarja se je odpravil na delo v svoj vinograd. Bil je lep poletni dan in Hodja je pri delu užival.
Žal je napačno ocenil čas. Ko se je sonce spuščalo po nebu, je Hodža ugotovil, da ne bo imel časa, da bi se preoblekel.
"Kaj naj storim?" se je vprašal. "Če si bom vzel čas za umivanje in oblačenje, bom zamudil na praznik." Hodja ni rad puščal ljudi čakati, zato je pohitel na muhtarjev dom, oblečen v delovna oblačila, z rokami in obrazom, še vedno umazanimi od celodnevnega dela.
Ko je prišel, so se služabniki obrnili stran od njega. Hodža je sam vstopil v hišo. Zbrali so se drugi gostje in videl je, da se med seboj navdušeno smejijo in pogovarjajo. Toda ko je Hodža vstopil v sobo, so ga drugi prezrli. Ko se je Hodža približal in spregovoril, so pogledali stran in ignorirali njegove besede. Običajno so ljudje prihajali k Hodži, da bi ga vprašali za nasvet in mnenje, toda ta večer z njim ni govoril nihče. Celo muhtar je ignoriral svojega gosta.
Ko je prišel čas, da se gostje usedejo k večerji, je muhtar Hodžo postavil v najbolj oddaljen kot sobe, čim dlje od njega.
Po nekaj minutah se je Hodža opravičil in pohitel iz hiše. Čim hitreje se je vrnil domov.
Ko je bil doma, je slekel delovna oblačila ter se umival toliko časa, dokler se mu ni zdelo, da je kristalno čist. Nato se je oblekel v najboljša oblačila, ki jih je imel. Nosil je svoje plave hlače in najbolj elegantno svileno srajco ter si okoli glave ovil svoj najimenitnejši turban.
Nato si je okoli ramen ovil svoj novi krznen plašč, saj je bil topel večer, čeprav je vedel, da je plašč bleščeč in da se bo o njem govorilo v mestu.
Pogledal se je navzdol in se nasmehnil, saj je vedel, da je videti lepši od vseh drugih moških v Akshehiru.
Zdaj se je mirno in z občutkom pomembnosti vračal po cesti do muhtarjevih vrat. Ko je vstopil, so se mu služabniki poklonili in ga odpeljali k njegovemu gostitelju.
Ko je muhtar zagledal Hodžo, je takoj vstal in pozdravil svojega gosta. Vodil ga je naravnost na častno mesto pri mizi, tik ob svojem mestu. Med obrokom je muhtar učenemu Hodži zastavljal eno vprašanje za drugim.
"Ti si najmodrejši človek, kar jih poznam," je rekel muhtar in vsi ostali so se strinjali ter začeli Hodjo spraševati za nasvete in mnenja o vseh temah pod soncem. Služabniki so hiteli prinašati Hodži najboljša živila.
In potem je Hodža na začudenje vseh začel polniti svoje žepe s hrano. Vsakič, ko je v žep pospravil kos sadja ali kruha, je pogledal na plašč, z roko podrgnil po rokavu in rekel: "Jej, jej, moj lep plašč."
Muhtar je strmel. Vsi ostali so strmeli. Nazadnje muhtar ni mogel več obvladati svoje radovednosti. "Hodža, povej nam," je rekel, "kaj počneš?"
Hodža se je naslonil nazaj na sedež in se nasmehnil. "Ahh, to bi moralo biti jasno," je rekel muhtarju. "Ko sem prišel prej zvečer, oblečen v delovna oblačila, me ni nihče opazil, ko pa sem se vrnil, ste me obravnavali kot častnega gosta.
Nisem se spremenil. Sem in sem vedno bil Nasreddin Hodža. Zato vem, da je moj plašč tisti, ki ga spoštujete in obožujete.
Ker je moj plašč vaš častni gost, se mi je zdelo pošteno, da prejme največji delež vaše pojedine."
Vir/povezava:
https://www.assignmentpoint.com/ ▾
|
